Moja rehabilitacijska zgodba

Februarja 2017 sem med treningom strgala sprednjo križno vez. Bila sem 22-letna študentka fizioterapije in članica slovenske nogometne reprezentance. Prva operacija, prva rehabilitacija.

Prva rehabilitacija je bila zelo težka. Tako fizično, kot tudi zato, ker nisem vedela. Nisem imela dovolj informacij. Nisem vedela, kaj smem in kaj ne, kaj je normalno, česa se izogibati, kdaj nujno poklicati zdravnika. Nisem vedela, katere vaje sploh izvajati, kako se lotiti vsake naslednje faze. Paradoksalno – bila sem na študiju fizioterapije, a navodil za lastno koleno nisem imela. Informacije so bile raztresene, fragmentirane, pogosto si nasprotujoče. Vsak dan novo vprašanje, redko jasen odgovor. Prva rehabilitacija, povem iskreno, je bila slaba. Zelo slaba. Ni bila vodena, nisem imela pravih meritev.

Prva operacija žal ni prinesla pričakovanih rezultatov.

Na koncu tudi malo nesreče in je oktobra 2017 sledila druga operacija ter druga rehabilitacija. Je bila boljša. Precej boljša. Točno sem vedela, kaj me čaka in kako si pomagati, katere vaje izvajati, kako napredovati. Nisem pa imela pravih naprav. Imela sem star elektrostimulator, ki je bil prešibak, da bi kaj spremenil. BFR manšete pa nobene.

Ko sem rehabilitacijo zaključila in se vrnila v šport, je žal sledila še ena poškodba. In seveda še ena operacija. Vedno ista noga, vedno leva.

Tretja rekonstrukcija je bila junija 2019. Tokrat sem se odločila, da ne bom čakala na sistem. Vzela sem stvari v svoje roke in vsak dan sistematično delala z ESM in BFR – tehnologijo, ki sem jo spoznala skozi izobraževanja in jo uporabljajo vrhunski športniki po svetu. To pa je bila druga zgodba, to pa je bila kot rehabilitacija na steroidih. Vsak dan opazen napredek, mišica praktično ni izginila. Lažje sem hodila, hitreje sem lahko dala vstran bergle. Veliko hitreje sem napredovala med vajami, ker je bila noga veliko bolj živa, veliko bolj funkcionalna.

Niti ne mesec in pol po operaciji sem prišla na kontrolni pregled k ortopedu. Ortoped je opisal stanje mojega kolena in mišice, hojo, skratka funkcionalno stanje noge. Teden dni po tem pregledu sem imela tudi fiziatra, ki je opravil praktično enak pregled in napisal enako mnenje, po katerem potem ZZZS odloča o zdraviliškem zdravljenju. Zdraviliško zdravljenje pripada praktično vsakemu, ki je imel napravljeno rekonstrukcijo ACL, razen meni v tem primeru. Saj je ZZZS vlogo zavrnil. Obrazložitev: po izvidu ortopeda in fiziatra ni funkcionalnega izpada kolenskega sklepa, torej ni za pričakovati funkcionalnega izboljšanja. Ker nisem imela atrofije mišic, hodila sem čisto normalno, izliva v sklepu ni bilo, gibljivost je le minimalno zaostajala, moč ekstenzije – iztega kolena – je bila ohranjena.

In to še niti ne mesec in pol po operaciji.

Tista zavrnitev je bila zame potrditev. Ne razočaranje, ampak ponos. In hkrati spoznanje, da lahko na ta način pomagam tudi tebi in mojim/tvojim sotrpinom kolenčkarjem – kot smo bili poimenovani v zdravilišču.

Naj povem, da to ne pomeni, da se hitreje vrneš v šport in na polno treniraš že po dveh mesecih. Nov graft še vedno potrebuje svoj čas. Pomeni pa, da lažje obdržiš mišico, hitreje napreduješ med vajami in tudi, ko je graft že maturiral, imaš mišico dovolj močno in pripravljeno na te obremenitve.

Ne čaka graft mišice, ampak mišica graft.